Na kmetiji Grčar v Dragomlju, kjer živi že osmi rod, se obiskovalec nemudoma počuti domače. Zgledno urejena okolica, obnovljena in lepo vzdrževana gospodarska poslopja razkrijejo trud in veselje do dela ter dopolnilne dejavnosti štiričlanske družine Grčar. Zakonca Ivan in Janja ter njuna otroka Nina in Klemen so pred nekaj leti po večletnem premoru ponovno oživili ribogojnico pri starem mlinu, znano kot ribogojnico Mavenče. Okoliški prebivalci so novico, da je prepoznavna ribogojnica iz leta 1933, ki je bila v obdobju do leta 1967 največja v bivši Jugoslaviji in menda celo največja na Balkanu, ponovno odprla svoja vrata, pozdravili z navdušenjem. Grčarjevi, po domače Mavenški, pa proti cilju stopajo počasi in z zanesljivimi koraki, nam pove gospodar Ivan in se razgovori o preteklih časih, ki so močno zaznamovali delovanje ribogojnice.

»Leta 1936 so moji stari starši sklenili pogodbo s Svetozarjem Hribarjem, sinom znamenitega  ljubljanskega župana Ivana Hribarja, ki je določala zakup zemljišča za 60 let. Svetozar je vodenje ribogojnice še pred II. svetovno vojno prepustil sorodniku Slavku Plemlju, ki pa je bil med vojno ubit, zato so ribogojnico razlastili, zemljišča pa so začuda ostala v lasti Mavenških. Kasneje je bilo z odločbo Ivana Matija Mačka na tej lokaciji ustanovljeno ribarsko gospodarstvo Slovenije, takratni direktor Anton Kovač pa je z mojim starim očetom Alojzom obnovil in podaljšal omenjeno pogodbo na enakih temeljih. Tako se je 60-letno obdobje nadaljevalo za simbolično najemnino,« pojasnjuje Ivan Grčar. Podjetje se je vmes večkrat preimenovalo, nazadnje je bilo poznano kot Emona Ribarstvo.

Avtocesta »povozila« izvire vode

Ribogojnica je delovala po principu starega načina vzreje rib, širili so ribnike in jih posodabljali, vendar nikoli do stopnje, na kateri obratujejo današnje ribogojnice. »V ribogojnici so vzrejali kakovostne kalifornijske postrvi – šarenke. V zadnjem obdobju delovanja pa je podjetje zašlo v težave oz. so jih prehitele tržne razmere, vodilno vlogo pa so prevzeli drugi ribogojci. Lahko bi rekel, da jih je »povozil čas« in šlo je le še navzdol. Pomanjkanje vode pa je dokončno povzročilo zaprtje dejavnosti,« pove Ivan in nadaljuje, da je ob pomanjkanju vode v strugi potoka Gobovšek obstal tudi njihov mlin, ribogojnica pa je morala zapreti svoja vrata zaradi stečaja podjetja.

Dolgotrajnejša sušna obdobja in gradnja nove avtoceste v bližini njihove kmetije, ki je »povozila« izvire vode, so tako dokončno pokopali priznano ribogojnico, ki jo je nato sogovornik Ivan skupaj z očetom reševal pred ukrepi stečajne upraviteljice. Uspešna izločitev zemljišč in vseh objektov iz stečajne mase je bil velik izziv in napor, da je kmetija ostala v celoti in združena. Ribogojnica, ki se namreč nahaja v osrčju domačije pa kar dolgih 15 letni ni služila svojemu namenu, zaradi pomanjkanja pravih možnosti za ponovni zagon, vmes pa se je družina soočila še z Janjino hudo poškodbo in boleznijo, pa še kmetija je bila usmerjena v drugo dejavnost. »Ivanov oče France je bil mlinar, mama Barbka pa je pridelovala zelenjavo in jo celih 62 let prodajala na osrednji ljubljanski tržnici. Starša sta tako poznala le to, sicer zelo naporno delo, v ribogojnici pa nikoli nista prepoznala priložnosti,« pojasni Ivan.

Ikre iz Mavenč nekoč kupovali Američani

Ivan je skupaj z Janjo verjel v oživitev in tržno priožnost ribogojnice. Ob spodbudi posameznih krajanov sta tako pred leti naredila prve korake in jo ponovno odprla. »Pot je težka in trnova, saj smo povsem odvisni od vremena,« pravi Ivan. Enkrat je namreč deževja preveč, drugič pa premalo. Njihove bazene namreč napaja potok Gobovšek, ki izvira v Šentpavlu, kakšnih 100 metrov pod vaško cerkvijo. »Voda je čista studenčnica, ki poleti dosega do 16°C, pozimi pa med 8 do 9°C, kar je še posebej primerno za vzrejo iker,« razloži gospodar in doda, da so ikre iz Mavenč včasih izvažali celo v ZDA, danes pa se dogaja ravno obratno in Slovenija uvaža ameriške ikre.

»Z ženo oživljava dejavnost ter postopoma obnavljava objekte, saj je bila ribogojnica vrnjena v slabem stanju. Sam hodim v službo, Janja zaradi bolezni pomaga, kot ji zdravje narekuje, skupaj z otrokoma pa tako krmarimo med našimi obveznostmi in kmetovanjem. Sicer pa mi je oče vedno govoril, naj ne stremim za velikimi cilji, ampak naj bom zadovoljen z malim. In to načelo spremlja tudi našo družino, saj si z želimo z majhnimi koraki omogočiti preživetje kmetije, ob želji, da nas bo spremljalo zdravje,« je iskren Ivan.

»Lepo je spet videti plavati ribe v vodi, pa čeprav le v nekaj bazenih, včasih jih je bilo namreč polnih mnogo več. S postrvmi je precej dela in nemalo je prebedenih noči in dogodkov, ko narasla voda ribe odnese ali pa se zaradi pomanjkanja padavin potok posuši.« V zelo kratkem obdobju so se srečali že z obema dogodkoma, ampak to ni omajalo njihove vztrajnosti in predanosti ciljem.

Ostati želijo majhna ribogojnica, »ker so do sedaj še vsi veliki sistemi propadli,« pove Ivan in nadaljuje, da je najpomembnejša kakovostno vzrejena postrv.

»Ker trenutno še nimamo vseh faz vzreje, kupimo mladice iz drugih ribogojnic, ki so za to specializirane. Mladice nato počasi in neintenzivno dopitamo do porcijske velikosti, odvisno od temperature vode, prehrane, količine kisika v vodi in drugih dejavnikov.«

Na Grčarjevi kmetiji lahko kupite kakovostne postrvi, srečate dva zvedava osla, kokoši in piščance, za katere vestno skrbi Klemen, ki pa je hkrati zaslužen še za brezhibno delovanje kmetijske mehanizacije. Vedno so bili pri hiši tudi konji, ki so Ninina velika skrb in ljubezen in čeprav zaradi spleta okoliščin pašnik trenutno sameva, bo na njem v bližnji prihodnosti nedvomno spet v slišati njhovo rezgetanje.

Kljub temu, da je ribogojnica majhna, bo po vsej verjetnosti za njen nadaljnji obstoj potrebna modernizacija, da bodo vsaj malo manj odvisni od vremena. Nekaterim manjšim ribogojnicam v Sloveniji je to že uspelo, z nadaljnimi vlaganji, vztrajno in z majhnimi koraki, pa tem ciljem naproti stopajo tudi Grčarjevi.