Kjer čas teče v litrih mleka

14 aprila, 2020
0
0

Urška Bandur je simpatično in zgovorno 25-letno dekle, ki je odraslo na živinorejski kmetiji v Orehovi vasi, v občini Hoče–Slivnica. Pravkar je nastopila novo službo kot komercialistka za prehrano živali v Panviti. Zaradi trenutne situacije in onemogočenega terena službe še ni izkusila v vsej polnosti, ampak že nestrpno pričakuje dan brez omejitev, ko bo lahko zapustila pisarno in svoje znanje o prehrani domačih živali širila med kmete ter počela tisto, kar že več kot dve desetletji vidi, dela in živi. S svojo vztrajnostjo je že marsikaj dosegla, ponosna pa je, da je hitro premagala muhasto najstniško obdobje kljubovanja staršem. Še posebej pa jo veseli, da se je hkrati otresla tudi manjšega odpora do kmetijstva, ki ga je takrat še dodatno podkrepilo družbeno dojemanje kmetijstva kot manjvredne dejavnosti.

Danes se njeno življenje ponovno tesno prepleta s kmetijstvom, kar jo resnično osrečuje in iskreno prizna, da spoštuje kmete, predvsem mlade, ki se zavestno odločijo za prevzem domače kmetije, saj se zaveda, koliko dela, truda, volje in tudi živcev vlagajo v to dejavnost.

Urška s starši Janezom in Sabino, sestro Katjo, svakom Maticem in tremi nečaki – Ivo, Mijo in Matijo Urška s starši Janezom in Sabino, sestro Katjo, svakom Maticem in tremi nečaki – Ivo, Mijo in Matijo

Na kmetiji, kjer živi skupaj s starši Janezom in Sabino, sestro Katjo, svakom Maticem ter tremi nečaki – Ivo, Mijo in Matijo, s katerimi so medsebojno zelo povezani, se z živinorejo ukvarjajo že tri generacije. Usmerjeni so v prirejo mleka in mesa, zato vsa teleta obdržijo na kmetiji, uspešna odbira in menedžment pa se odražata v zelo dobri mlečnosti 30 kilogramov na dan pri lisasti pasmi ter v kakovostnih plemenskih živalih – v hlevu imajo tudi nekaj bikovskih mater. Starša sta zaposlena na kmetiji, Urška, sestra in svak pa hodijo v službe ter vsako popoldne po najboljših močeh pomagajo še pri delu na kmetijskem gospodarstvu.

NI VEDNO NAJBOLJŠE TISTO, KAR JE DALEČ STRAN

»Srednjo šolo sem končala na Škofijski gimnaziji v Mariboru, potem pa je nastopilo moje muhasto obdobje, in ker sem se želela zoperstaviti staršem, sem odšla v Ljubljano na študij kemijskega inženirstva. Po letu dni sem odnehala, saj študij stran od družine ni izpolnil mojih pričakovanj in izkazalo se je, da je imel oče prav, ko mi je pred odhodom rekel, da »ni vedno najboljše tisto, kar je daleč stran«. Imel je prav. Vrnila sem se domov in se vpisala na Fakulteto za kmetijstvo in biosistemske vede v Pivoli, kjer sem pred dvema letoma diplomirala in se vpisala na magistrski študij, ki ga bom v kratkem zaključila.« Ima namreč še dva izpita in magistrsko nalogo, ki bo zajemala področje prehrane živali, kar ji bo še dodatno pomagalo pri delu v službi. »Kemija me je sicer vedno zanimala, kmetijstvo pa je bilo domača in poznana tema, vendar sem to praktično znanje želela še dodatno nadgraditi. Priznati moram, da prvotna odločitev ni bila najboljša, ampak morala sem poskusiti in se naučiti na lastnih napakah,« je odkrita Urška, ki se je nedavno ob spodbudi domačih prijavila na razpis za službo v Panviti in bila izbrana na delovno mesto med več kot 50 kandidati. »Verjetno je k temu pripomogla moja sproščenost, saj nisem ničesar pričakovala,« pojasni v sproščenem pogovoru.

»Danes se zavedam, da se nam ni treba ničesar sramovati. Kmetje smo enako pomembni kot zdravniki, zato se ne bi smeli počutiti manjvredne. Pa se vseeno velikokrat.«

V NAČRTU KOMPOSTNI HLEV ZA MOLZNICE

Doma za zdaj še ne sestavlja krmnih obrokov za molznice, saj težko konkurira znanju in izkušnjam očeta, s katerim se najraje pogovarja o kmetijstvu. »Ko se midva zatopiva v pogovor, naju nihče ne more zaustaviti. Velikokrat bi bila rada tista, ki vodi pogovor in ima o vsem prav, a v pogovoru z očetom največkrat ostanem brez argumentov. Oče me vedno znova prekosi, a hkrati spodbuja, da razmišljam in iščem novo znanje,« pove Urška. »Redimo lisasto pasmo, število živali na kmetiji se giblje okoli sto, od tega je 30 krav molznic, drugo so pitanci in mlade živali. Lanska povprečna mlečnost je znašala 9071 kilogramov, povprečna mlečnost v standardni laktaciji pa 8923 kilogramov,« zaupa odlične rezultate v prireji mleka.

KMETIJA BANDUR V ŠTEVILKAH:

• 35 hektarjev njivskih površin, 10 hektarjev je lastnih, drugo so najete;

• šest hektarjev gozda;

• pridelajo 14 hektarjev koruze za silažo in zrnje, 10 hektarjev žit in šest hektarjev sejanih travnikov;

• ob ugodnem vremenu kosijo do šestkrat na leto;

• za molžo porabijo 2,5 do tri ure na dan;

• za čiščenje hleva porabijo tri do štiri ure na dan 

»Osnovno krmo za obrok pridelamo doma, sojo, repico, mineralno-vitaminske dodatke, propilenglikol in drugo, potrebno za uravnoteženo prehrano in primeren krmni obrok, pa dokupimo. Krave molznice so v obstoječem hlevu privezane na stojišču, dolgem 170 centimetrov, širokem 110 centimetrov, prekritem z gumo, ki nudi termo- in hidroizolacijo. Stojišča so morali v zadnjih letih podaljšati, saj so krave postale vedno večje, v načrtu pa imajo gradnjo kompostnega hleva, dolgega 49 in širokega 24 metrov za 65 krav molznic, ki bo omogočal gospodarnejšo rejo.

Novogradnjo je Urška natančno opisala tudi v svojem diplomskem delu z naslovom Postopek pridobitve projektne dokumentacije in izvedbena faza kompostnega hleva za krave molznice. Na kmetiji si namreč dolgoročno želijo kravam zagotoviti ugodnejše bivalne pogoje ter delovno razbremeniti družinske člane fizičnega napora. »Osem let smo čakali na gradbeno dovoljenje, medtem pa zgradili novo gnojišče, hlev za pitance in veliko garažo za kmetijsko mehanizacijo ter skladišče za koruzo ali žagovino v razsutem stanju.«

NA KOMPOSTU SE ŽIVALI NAJBOLJŠE POČUTIJO

Ko so končno dočakali dovoljenje, pa se zaradi takratne izredno nizke cene mleka niso želeli zadolžiti, zato so gradnjo novega objekta preložili. »Vsak drugi dan očeta vztrajno gnjavim z vprašanji okoli gradnje, vendar se tej temi spretno izogiba, jaz pa vedno težje opazujem težko fizično delo človeka pri privezanih kravah, kjer krmljenje poteka ročno, čistiti pa je treba tudi iztrebke, ki ostanejo na stojišču,« pojasni in prizna, da si nadvse želi novega hleva in resnično upa, da bo družini ta projekt v bližnji prihodnosti tudi uspel.

Na vprašanje, zakaj odločitev za kompostni hlev, pa odgovori, da zato, ker se na kompostu živali najboljše počutijo. Med ležanjem je termoregulacija najprimernejša, ni pregrevanja, tudi vpojnost je odlična, poleg tega pa se podlaga popolnoma prilagodi telesu živali. Naložba v takšen hlev s predvidenim »2 × 6« vzporednim (»side by side«) molziščem in vso drugo potrebno opremo bi znašala okoli 500 tisoč evrov.

Pitance redijo v novem hlevu, polovica jih je na globokem nastilju, polovica pa na rešetkah. Pitajo jih do 22. meseca starosti, nato pa prodajo v Kmetijsko zadrugo Rače, preko njih pa oddajajo tudi mleko v Ljubljanske mlekarne. »Z odkupno ceno za bike smo zadovoljni, nazadnje smo jih prodali pred dvema tednoma, kjer je odkup potekal brez težav, dobra je bila tudi cena. Odkupna cena mleka je sicer že nekoliko nižja, k čemur so nedvomno prispevale tudi trenutne razmere.« O predelavi mleka niso nikoli razmišljali, so pa razmišljali o predelavi mesa, da bi kupcem lahko ponudili izdelek in ne le proizvod.

HVALEŽNA ZA ŽIVLJENJE NA KMETIJI

»Kmetovanje me veseli, vendar se s tem ne želim ukvarjati sama,« pravi Urška, ki trenutno še ni našla pravega partnerja. »Menim, da je vloga ženske in moškega na kmetiji enako pomembna. Ne bom rekla, da brez moškega ne gre ali obratno, vendar sem prepričana, da je kombinacija obojega najlepša možna oblika,« razmišlja simpatična Urška, ki je prepričana, da se morajo »moška« in »ženska« dela in vloge na kmetiji prepletati in dopolnjevati. Njena vloga na domači kmetiji ni trdno določena, poprime za vsako delo, domači pa bi znali povedati, da najraje »pametuje«, se pošali, a z veliko resnostjo nadaljuje, da je hvaležna, da živi na kmetiji in je del podeželske skupnosti, saj si drugačnega življenja ne zna predstavljati. »Življenje na kmetiji se povsem razlikuje od tistega v mestu, saj na vasi čas drugače teče – pri nas v litrih mleka,« se pošali. »Tako smo vzgojeni, zato na betonu ne bi preživela. Raje na Pohorje kot pa v mesto,« pravi športnica, ki je v srednješolskih letih igrala košarko, v študentskih pa opravljala različna študentska dela, da je imela svoj prihodek in skušala biti čim bolj neodvisna od staršev. »Saj povsem nisem bila, sem pa poskušala.«

Urška pravi, da se razvoj slovenskih kmetij odvija v pravo smer. »Kmetije se tehnološko izpopolnjujejo, kmetje se poslužujejo inovacij, viden je velik napredek v selekciji živali in pri gradnji modernih novih ali prenovljenih hlevov, povsem druga zgodba pa je odnos države do kmeta.

V bližnji prihodnosti si Urška želi, da epidemija čim prej mine, saj komaj čaka, da prične delati s kmeti in njihovimi živalmi, pomaga nadgraditi slovensko kmetijstvo ter izboljšati rezultate reje in prireje. »Dolgoročno se želim ustaliti in si ustvariti družino, do takrat pa se bom posvetila karieri in se izpopolnila na tem področju,« sklene Urška, ki ima pred seboj nedvomno uspešno karierno pot, ki se bo vedno prepletala s kmetijstvom in kmetijo Bandur, saj ima v njenem srcu prav posebno mesto.

Urška pravi, da se kmetje ne bojijo koronavirusa, saj imajo toliko dela, da se ga nimajo časa bati.