Podpora programa Skupne kmetijske politike(SKP) 2023–2027 je Urošu Rozmariču iz Veržeja pomagala pri zanesljivem prevzemu kmetije in njenem razvoju po načelih ekološkega in vedno bolj tudi biodinamičnega kmetovanja. S pomočjo si je zagotovil posodobitev osnovne mehanizacije. Z ukrepi, kot so ohranjanje avtohtonih sort, zeleno gnojenje, celoletna ozelenitev pa izboljšuje rodovitnost tal, odpornost pridelkov ter ohranja dragocene lokalne genske vire. Ti ukrepi SKP 2023–2027 se skladajo z njegovo vizijo samooskrbne kmetije. Vstop v okoljske programe mu je prinesel dodatno finančno stabilnost v zahtevnih prehodnih letih na poti do krožnega in okolju prijaznega kmetovanja.

Uroš Rozmarič, 29-letni kmet iz Veržeja, je uradno prevzemnik družinske kmetije od marca letošnjega leta, ko so izvedli prenos MID in spremembo nosilca. Pred tem je že pridobil formalno kmetijsko izobrazbo, saj je januarja opravil nacionalno poklicno kvalifikacijo. To je bil pogoj za prevzem, saj je sicer diplomirani strojnik, srednjo šolo pa je zaključil na elektro področju. Konec leta je prevzem dokončno postal uraden.

Urošu Rozmariču je pri prevzemu družinske kmetije pomembno pomagala intervencija v okviru Strateškega načrta skupne kmetijske politike 2023 – 2027 za Slovenijo (SN SKP 2023 – 2027), IRP24 – Podpora za vzpostavitev gospodarstev mladih kmetov, ki ni pomenila le finančne pomoči, ampak tudi spodbudo k generacijski prenovi. Omogočila mu je, da je prevzel kmetijo, nadaljuje družinsko tradicijo, prispeva k lokalni pridelavi kakovostne hrane in hkrati ohranja vitalnost lokalne skupnosti.

Ker je kmetija ekološko usmerjena, je Uroš vključen v ukrep IRP19 Ekološko kmetijstvo, ki spodbuja vzpostavitev in ohranjanje ekološkega kmetovanja. Ukrep je dobrodošla pomoč predvsem pri tehnični opremi, ki mu omogoča pridelavo kakovostnih ekoloških pridelkov.

Kmetija obsega 26 hektarjev, vključno z 0,5 ha travnikov in dvema hektarjema gozda. Ustvarja delovno mesto za Uroša, medtem ko mu po najboljših močeh še vedno pomagata starša, Mihec in Natalija, ki sicer kot osebna asistenta skrbita za Uroševo mlajšo sestro Barbaro s cerebralno paralizo. Dela na kmetiji, ki vsej družini predstavlja pomembno jedro družinskega življenja, nikoli ne zmanjka.

Kmetovanje je način življenja od mladih nog

Kmetijstvo je Uroša spremljalo vse življenje. Čeprav so ga doma spodbujali, naj se izobražuje po svojih željah, je že od mladih nog pridobival znanje na kmetiji, saj ekološko kmetijstvo na šolah takrat še ni bilo tako razvito. Po srednji elektro šoli je nadaljeval študij strojništva in postal inženir. Tri leta je delal kot konstruktor v pisarni, a kmalu začutil, da mu delo za pisarniško mizo ne ustreza. Pogrešal je naravo, gibanje in svobodo, ki jih prinaša kmetija.

Priložnost za vrnitev domov se je ponudila ob podpori staršev in ukrepov iz Strateškega načrta skupne kmetijske politike 2023–2027 (SKP), ki mladim prevzemnikom pomagajo pri vzpostavitvi gospodarstva.

V lanskem maju je začel uradno delati kot kmetijski delavec preko dopolnilne dejavnosti, kmalu zatem pa je kandidiral za mladega prevzemnika. Danes je predsednik Društva ekoloških kmetov v Pomurju in član Zveze društev ekoloških kmetov Slovenije, kar potrjuje njegovo zavezanost ekološkemu kmetovanju ter skrb za prihodnost domače ekološke pridelave.

Družinska kmetija se je leta 2013 preusmerila v ekološko kmetovanje. Pred tem so redili plemenske svinje in delovali v integriranem kmetijstvu, a se je oče Mihec odločil za spremembo zaradi zdravja. Uporaba pesticidov mu je namreč povzročala glavobole in slabost, zato so opustili rejo svinj in se usmerili zgolj v poljedelstvo. Hkrati so odprli dopolnilno dejavnost pridelavo in prodajo bučnega, sončničnega, lanenega in ričkovega olje, pri čemer so vedno posegali po slovenskih avtohtonih sortah. Kasneje so se začeli ukvarjati tudi s pridelavo ajde. Danes tako pridelujejo tudi ajdovo moko in kašo.

Skozi sodelovanje s strokovnjaki, med katerimi je njihov sosed ekološki kmet Alojz Topolovec in celo biodinamik Alex Podolinsky, so se na kmetiji odločili za postopno uvedbo biodinamičnih praks. Kupili so biodinamični podrahljač, uporabljajo gnoj iz rogov, z ekološkimi pripravki pa škropijo le, če je potrebno. Glavni cilj je samooskrbna kmetija, kjer čim več izhaja iz lastne kmetije, ohranja avtohtone sorte in zmanjšuje odvisnost od zunanjih virov. Do dokončne vzpostavitve kroga pa jim manjkajo le še živali – govedo in kokoši.

Vztrajnost in potrpežljivost kot ključ do uspeha

Za mešanje biodinamičnega gnoja iz roga (200 litrov preparata) Uroš trenutno porabi približno eno uro, a načrtuje nakup mešala, ki bo to delo olajšalo. Preparat nato nanese s posebno biodinamično škropilnico, ki ne razprši tekočine v meglo, temveč jo kaplja po zemlji. Gre za majhno količino, a dovolj, da rastline »prejemajo informacijo« za boljšo rast.

Skeptiki pogosto sprašujejo, ali je tak način pridelave težji in manj učinkovit. Uroš pojasnjuje, da je ekološko in biodinamično kmetovanje res bolj zahtevno. Več je namreč ročnega in strojnega dela, pridelki pa so običajno manjši kot pri konvencionalnem kmetovanju, čeprav je vse odvisno od kakovosti zemlje. Njihove njive z velikim deležem peska so idealne za buče – v dobri letini pridelajo tudi do 800 kg suhih buč na hektar, v slabši pa okrog 400 kg. Kljub temu ostajajo pridelki kakovostni in zdravi in velikokrat povsem primerljivi s pridelki iz konvencionalne pridelave.

Pri žitih uporabljajo česalo, okopalnik, podrahljač in sejalnico. Kot pravi, vedno dvakrat opravijo slepo setev, kar skupaj z zelenim gnojenjem zagotavlja dobro prezračeno in rodovitno zemljo. »Česalo ne zatira le plevelov, temveč zemljo »oživlja«, rastlina tako zadiha in zraste,« pojasnjuje Uroš. Pri pridelavi buč in ajde je imel na primer težave z ušmi, a so se hitro pojavili njihovi naravni sovražniki – pikapolonice, ki so uši popolnoma uničile, pojasni o postopnem vzpostavljanju naravnega ravnovesja.

V tem procesu mu veliko pomeni tudi podpora iz ukrepa IRP19 Ekološko kmetijstvo, ki omogoča finančno stabilnost predvsem pri prehodu na ekološko pridelavo. Vsekakor mu pomaga pri vzpostavljanju ekološkega in biodinamičnega gospodarstva in uporabi trajnostnih praks.

»Prehod v ekološko kmetovanje je najtežji v prvih treh letih: pridelek je pogosto manjši, zemlja izčrpana, finančna situacija zahtevna. Šele četrto leto se začne vzpostavljati naravno ravnovesje. Deževniki, pikapolonice in mikroorganizmi oživijo tla, zemlja se obnovi, rastline postanejo odpornejše. V tem obdobju je pomembno potrpežljivo spremljati proces in se ne obremenjevati preveč s kratkoročnimi rezultati. Nagrada pride z vztrajnostjo in spoštovanjem naravnega cikla,« poudarja Uroš.

Ohranjanje avtohtonih sort in semenska pridelava

Na srečo so v zahtevnih začetnih letih prehoda na ekološko kmetovanje v pomoč tudi nadomestila iz Strateškega načrta skupne kmetijske politike (SKP 2023–2027), ki v tem obdobju celo višajo podporo zaradi izpada dohodka.

»Kandidiral sem na razpisu za mladega prevzemnika, kar je super, a žal specifičnih strojev, kot je biodinamični mešalec, razpis ne pokriva. Zato sem vzel tisto, kar je mogoče, mulčer, rabljen traktor in nitkarice,« pojasnjuje Uroš. Ob tem dodaja s kančkom humorja: »Naši odločevalci ves čas govorijo o digitalizaciji kmetijstva, a očitno GPS naprave za traktor ne štejejo kot digitalizacija, saj v razpise niso vključene. Z razpisom je sicer vse v redu, težava je le, da ni primeren za specialne stroje.«

Znotraj ukrepa IRP19 Ekološko kmetijstvo na kmetiji izvajajo vrsto intervencij. Med njimi ohranjanje lokalnih pasem in sort, zeleno gnojenje, celoletno ozelenitev, vključitev v KOPOP, letos pa so prvič na enem hektarju sejali tudi fižol slovenski češnjevec. »Za semensko pridelavo sodelujemo s Kmetijskim inštitutom Slovenije, ki bo odkupil fižol. Avtohtone sorte so odpornejše, zato vztrajamo pri njihovem ohranjanju. KIS si prizadeva vzpostaviti semensko banko, kar je nujno, saj nimamo nacionalne semenske rezerve. Če bomo odvisni le od nakupa semen, lahko kmalu zmanjka kakovostnega ekološkega semena,« opozarja Uroš.

Poudarja, da je ekonomsko smotrno, da žita in psevdožita prodajo čim prej v razsutem stanju. To kmetiji zagotavlja hiter dotok denarja, medtem ko dopolnilna dejavnost prinaša manjši, a stabilen prihodek.

»SKP 2023–2027 in različni podporni ukrepi ter naše neomajno delo in trud nam omogočajo, da nadaljujemo z ohranjanjem avtohtonih sort, biodinamičnimi praksami in trajnostnim razvojem kmetije,« pojasnjuje Uroš.

»Naše izdelke prodamo v domači trgovini, imamo dostavo na lokacijah ob avtocesti do Ljubljane in dostavo prek hitre pošte. Kmalu bo pripravljena tudi spletna prodaja, prisotni pa smo tudi v nekaj trgovinah v Gornji Radgoni, Mariboru in v Ljubljani. S prodajo sem zelo zadovoljen. Največ prodamo bučnega olja, po njem smo tudi najbolj znani.

Uroš izpostavlja, da cenijo stranke, ki vedo, kaj želijo, in jih zanima, kako poteka pridelava, kje so njive ter kakšna je uporabljena tehnologija. Takšna odprtost pomaga razbiti predsodke o ekološkem kmetovanju, kmetija se lahko predstavi, pokaže svoje delo in ustvari zaupanje. Po njegovem prepričanju ni razloga za strah, če delo poteka pravilno in odgovorno.

Načrti za biodinamično prihodnost kmetije

Uroš opaža, da se število ekoloških kmetov v Pomurju povečuje, kar ga veseli, a kljub temu ostaja premajhno. V Sloveniji je pogosta težava, da imajo mnogi ekološki kmetje zgolj površine, pridelka pa bolj malo, kar ustvarja nepravično sliko o celotni panogi. Sredstva iz različnih intervencij za njihovo kmetijo veliko pomenijo – predvsem spodbujajo setev avtohtonih sort in prispevajo k razvoju semenske banke. Razpisi so sicer dobrodošli, a bi po njegovem lahko bili bolj ciljno usmerjeni, saj je dostikrat težko doseči vse pogoje, administracija pa pobere preveč sredstev.

Uroš je kandidiral tudi na aktualnem razpisu za ekološke kmete – intervencija IRP04 Naložbe v razvoj in dvig konkurenčnosti ter tržne naravnanosti ekoloških kmetij za leto 2025, da bi pridobil sredstva za plug za plitvo oranje, kar mu pomaga pri nadzoru plevelov.

Za zdaj še ni prepričan o uspehu zaradi premajhnega števila točk. Njegovi načrti za prihodnost vključujejo nadaljnji razvoj biodinamičnega gospodarstva, nakup živali in dokončno sklenitev kroga na kmetiji. Kot pomemben cilj pa si je zadal tudi uradno pridobitev certifikata Demeter. S tem bo formalno potrdil ekološke in biodinamične prakse na svoji kmetiji.

Uroševa zgodba je dokaz, da je prehod na ekološko in biodinamično kmetovanje zahteven, a izjemno smiseln. Z doslednim delom, inovativnimi praksami in podporo ukrepov SKP 2023–2027 ter IRP19 kmetija ohranja avtohtone sorte, skrbi za rodovitnost zemlje in prispeva k lokalni, kakovostni pridelavi hrane.

»V prihodnosti se bomo še aktivneje ukvarjali z rodovitnostjo in radoživostjo tal predvsem z ozelenitvami in kompostiranjem, ki bogatijo našo zemljo, saj le zdrava in živa zemlja rodi kvalitetne in zdrave pridelke.«